Pred štirimi meseci sem se preselila v Washington, D.C., po tem ko sem trideset let živela v Evropi. Po rodu sem Američanka (iz Bostona), vendar lahko s ponosom rečem, da sem zelo blizu statusu »evropske sodrge«, glede na to, da sem večino življenja preživela v tujini in v tem času večino ma delala na področjih športa, zabave, strategij, sponzorstev in blagovnih znamk.
S takšnim kataklizmičnim premikom pride tudi do občutne spremembe v tem, kako človek (v tem primeru jaz) dojema stvari, zlasti, ko pogledam športno industrijo. Zanimivo je, kako nas lahko možgani prelisičijo, da začnemo razmišljati drugače, ne da bi se tega sploh zavedali.
To naj služi kot ozadje za štiri ključne razlike med ZDA in Evropo, ki bi jih rada delila v tem zapisu. Čeprav sem vedno vedela, da obstajajo, sem se vsake od njih s športnega vidika zares začela zavedati šele, ko sem se vrnila v domovino.
Marčevska norost
Prva je t. i. »marčevska norost« (»March Madness«), ki predstavlja uresničitev sanj tako navijačev kot tudi blagovnih znamk. Njenega skoraj religioznega statusa, ko gre za prepoznavnost, vključevanje oboževalcev in pravico do bahanja, ne smemo podcenjevati. Pravzaprav se bodo predani ljubitelji košarke vseh starosti s tem najbolj približali nirvani, ne da bi jim bilo treba kupiti vstopnico do nebes.
Res je, nogomet je najbolj gledan in najbolj igran šport na svetu. Prav tako drži, da svetovno prvenstvo FIFA, UEFA Euro in »Premier League« navdušujejo navijače po vsem svetu, ampak moram priznati, da me je predanost »marčevski norosti« v tej državi osupnila. In moje znanje o napovedovanju izidov tekem se je temu primerno zelo poglobilo. Za tiste, ki izraza ne poznate, je tu kratka definicija: »Čas letnega košarkarskega turnirja univerz NCAA (National Collegiate Athletic Association), ki praviloma poteka v marcu.« Ne pozabimo, govorimo o turnirju med univerzami, ne o NBA. Od pogovorov in internega napovedovanja rezultatov v službah do belega šuma prižganega televizijske ga sprejemnika v ozadju, stav in visokoletečega ponosa nekdanjih obiskovalcev univerz, pri čemer je pika na i še stavek, ki pogosto začenja pogovor: »Zmaga je naša!«. Vse skupaj deluje neresnično.
Ena od zanimivosti, ki vam morda pride prav pri kakšni družabni igri, je tudi ta, da je po raziskavi podjetja athenahealth iz leta 2016 norost glede vazektomije med turnirji dejanski pojav. Rezultati so pokazali, da je bilo med prvim krogom turnirja NCAA leta 2016 opravljenih 30 odstotkov več postopkov vazektomije kot med običajnim tednom. Čas okrevanja je sicer odvisen od posameznika, vendar zdravniki pacientom svetujejo, naj vsaj dva do tri dni po postopku ostanejo doma, kar jim zagotovi dovolj časa za počitek pred televizijskim sprejemnikom (kar pomeni, da jim ni treba v službo). Sama bi pričakovala ravno nasprotno – da bo v tej športni vročici spočetih več otrok.
S tako močno športno histerijo, aktivacijami in nenehno debato bi se lahko kosale le olimpijske igre v domačem mestu, vendar je z vidika nacionalne pravice do bahanja (in izjemne predanosti, ki smo ji vsako leto priča ves mesec) to nekaj ne ponovljivega.
Hvala bogu za BBC: oglasi, oglasi in še več oglasov
Druga razlika so oglasni bloki. Večinoma gre za dolgočasne stvari z izjemno zastarelim pristopom vključevanja občinstva. V resnici se prej nisem zavedala, v kolikšni meri te neverjetne količine oglasov, ki se vrtijo brez premora, pokvarijo naše zadovoljstvo ob gledanju televizije. V takšnih trenutkih si vzamem trenutek tišine in lepo razmišljam o BBC. Pogrešam Auntie, ampak to je že druga tema.
Pozitivna stran pri tem je, da je, vsaj pri tistem drugem globalnem športnem velikanu, ki zahteva pozornost (Super Bowl), blagovne znamke spod budilo, da so postale bolj ustvarjalne, da delajo več na podlagi izkušenj in da so bolj zapomnljive. Vendar se to zgodi le enkrat na leto. Kljub neskončnim možnostim, ki so na voljo športnemu občinstvu, si včasih zaželimo samo prižgati televizijo in si tekmo ogledati brez stalnih prekinitev. Morda se tako zdi samo meni, a prepričana sem, da se glasnost poveča takoj, ko se pojavijo oglasi. Podobno kot ko sem kot otrok verjela, da v televizijskem sprejemniku živijo mali ljudje in da se program preprosto nadaljuje takoj, ko ga spet prižgem. Kajne?! Torej, ena točka za Evropo in ena za ZDA. Pa nadaljujmo.
Presenečenje: nogomet ni edini šport, ki obstaja
Tretje odkritje (mogoče je to pretiran izraz) zadeva širok spekter športov, ki se dejansko predvajajo na televiziji, kar pomeni, da je to odkritje kot sapa svežega zraka. V ZDA se veliko več kot v Evro pi pogovarjajo o različnih športih, in ne samo enem, tako da običajno nisi predmet posmeha, če si drzneš omeniti kaj drugega kot to »čudovito igro«, kot nogometu ljubeče pravijo v Evropi. Nič nimam proti predanosti, ki jo štiri milijarde ljudi čuti do igre v dveh polčasih, vendar je zares osvežujoče, če lahko pogovor začnemo in končamo s kakšnim drugim od številnih različnih športov brez strahu pred očitki. Razen seveda v primeru, če podpirate »napačno« ekipo. Vendar imamo v tem primeru vsaj možnost izbire med številnimi ekipami in nas ne obsojajo le zaradi ene same. Kar je najbolj zabavno, kajne?
Mimogrede, pred nekaj tedni sem v pisarno prišla oblečena v majico ekipe Miami Dolphins (z gostovanja na stadionu Wembley), zaradi katere so me dobesedno napadli; prvič zato, ker sem oboževalka ekipe New England Patriots, torej kako sem lahko naredila kaj takega (in kako predrzno od mene, da kupujem nepooblaščeno blago), in drugič, ker v D.C.-ju nosim majico ekipe iz Miamija. Zame je bil to zelo stresen dan, ko sem po svojih najboljših močeh ugotavljala, kaj je še sprejemljivo oziroma kaj bo očitno povzročilo zavijanje z očmi in dvome glede mojega moralnega kompasa. Po drugi strani pa je vse to tudi zabav no in na nek čuden način zadovoljujoče.
Zabava, zabava, zabava – in seveda, potem je tu tudi igra
Pri tej točki mi ni treba dosti pojasnjevati, ker je to že ustaljeno dejstvo: ameriški šport je dve tretjini zabave in tretjina športa. Ne me narobe razumeti – niti za trenutek ne bi pomislila, da je sam šport pod standardom, ampak vsaka, še tako napeta tekma je začinjena z določeno mero zabave, bodisi namenoma ali samo po sebi. Tak primer vrhunskosti je kralj košarke LeBron James, ki dan za dnem »čara« na igrišču. Še posebej izjemen je bil, ko je ekipa Cleveland Cavaliers z rezultatom 128 proti 93 premagala kanadsko ekipo Toronto Raptors.
Ameriški šport je dve tretjini zabave in tretjina športa.
Res je, velike lige nudijo zabavo pred, med in po tekmah, vendar je to le del ponudbe športnega paketa v ZDA. Poleg tega se dogaja še nekaj drugega, kar je nekako prirojeno tako športnikom kot tudi komentatorjem, za katere bi lahko rekli, da so s svojo barvitostjo, humorjem, navijanjem in navdušenostjo pravi stand up komiki. Temu se ni mogoče izogniti. Bi brez zabave v športu navijači sploh prišli na tekmo ali sledili svoji ekipi in o njej izvedeli več?
Priznajmo, biti ljubitelj športa v Evropi pomeni manj sijaja in več analiziranja igre z le ščepcem čarobnega prahu. In tudi ta prah se zelo hitro poleže.
Od svoje vrnitve sem obiskovala košarkarske in hokejske tekme. Preživela sem »marčevsko norost« in se pred svojo dokončno veliko selitvijo udeležila tudi tekme bejzbola, kar sem nazadnje doživela kot otrok, ko sem občasno hodila na stadion Fenway Park navijat za ekipo Red Sox. Na tekmi sem skoraj toliko kot samo igro opazovala navijače – navijači so tukaj enostavno drugačni. Atmosfera na tekmi je podobna zabavi – hrupna, polna hrane in piva in sočasno poteka tudi igra.
Kakšni so torej moji sklepi o tem kulturnem šoku? Po precejšnjem premisleku sem ugotovila, da sem, ko gre za šport, prava Američanka, na enak način kot vsak drug navijač, ki sedi poleg mene na tribuni, jé kos pice, pije pivo in se nagiba prek majhnih otrok, ko poskuša ujeti majico, ki je ravnokar priletela na tribuno. In tega se ne sramujem.
Moje ime je Fredda Hurwitz in (mislim, da) sem ameriška športna navdušenka.
Fredda Hurwitz je direktorica strategij pri agenciji Red Peg Marketing.
Kolumna je bila najprej objavljena v SPORTO magazine št. 24 (maj 2018).
